Sonja Gorenc o odgovornosti do sebe in poti, ki spremeni notranji ritem
Sonja Gorenc nam je v svojem potopisu predstavila izkušnjo perujske džungle ne kot eksotično potovanje, temveč kot globok notranji proces. Skozi pripoved je poudarila odgovornost, ki jo nosi vsak, ki dela z ljudmi – odgovornost do lastnega notranjega dela. Po njenem prepričanju lahko druge vodimo le tja, kamor smo pripravljeni iti tudi sami, in jih resnično čutimo le toliko, kolikor smo pripravljeni čutiti sebe.
Peru in deževni gozd ob Amazonki sta zanjo predstavljala prostor soočenja, tišine in iskrenosti. Ne kot pobeg ali rešitev, temveč kot okolje, kjer ni mogoče bežati pred sabo. Opisala je, kako jo je džungla »poklicala« – šele ko je bil pravi čas, so se okoliščine naravno uskladile in stvari so se začele sestavljati same od sebe. Pravi trenutek. Jasna želja. Povabilo.
Bivali so v preprostih lesenih kočah, brez elektrike, tekoče vode, telefonskega signala in udobja sodobnega sveta. Hrana je bila strogo prilagojena procesu – brez mesa, mlečnih izdelkov, sladkorja, sadja soli in maščob – z namenom, da podpre telesno in čutno zaznavanje. Džungla je s svojo bujno vegetacijo, intenzivnimi zvoki in neprestanim utripom življenja ustvarjala prostor, kjer je postalo jasno, kako malo človek v resnici potrebuje. Sonja je poudarila, da džungla ni prostor romantizirane lepote, temveč jasnosti. Tam odpadejo vse vloge, nazivi ali podobe, ki jih sicer kažemo svetu. Ko odpade odvečno, ostane stik s telesom, z lastnimi občutki in z vprašanjem: Kdo sem jaz?
Poseben del izkušnje so predstavljali kopeli, obredi in rituali. Sonja je poudarila, da obredi niso bili lahki. In tudi ne udobni. A so bili jasni. Namenjeni soočenju s seboj in jasnosti. Ritem dni je sledil naravi – vstajanje ob zori, stik z vodo v potoku, obdobja tišine, počitka in integracije. Čas ni bil razdeljen na produktiven in neproduktiven del; vse je imelo svoj pomen.
Džungla je po njenem opisu prostor, kjer se strah postopoma preobrazi v spoštovanje in zaupanje. Ker človek ne more nadzorovati okolja, se uči sodelovati z njim. V odsotnosti zunanjih motenj se okrepi stik s telesom, zaznavanje postane jasnejše, čustva pridejo in odidejo brez potrebe po razlagah. Telo začne voditi ritem.
Ob vrnitvi se svet zdi hitrejši in glasnejši, vendar nekaj ostane – več tišine med mislimi, več potrpežljivosti in manj potrebe po dokazovanju. Sonja je poudarila, da iz džungle ni prinesla odgovorov, temveč sposobnost poslušanja. Ne nove identitete, temveč tanjšo plast med sabo in življenjem. Svoje predavanje je sklenila z mislijo, da se v džunglo še vedno vrača – ne fizično, temveč v energiji in notranjem ritmu, ki ga je tam prepoznala. Prostor, kjer življenje ne potrebuje razlage, po njenem ni več le geografska točka v Peruju, temveč del nje same.